Budimpeška sinagoga na ulici Dohány

Na sosednji vogalni parceli je – prav simbolično – stala hiša, kjer se je leta 1860 rodil madžarski pisatelj Tivadar Herzl, ki je sanjal o ustanovitvi današnje judovske države. Sinagoga na ulici Dohány, zgrajena sredi 19. stoletja v orientalskem, tako imenovanem mavrskem slogu, a kot sodobna zgradba z litoželezno konstrukcijo, se razprostira na 1200 kvadratnih metrih, njena stolpa pa segata 44 metrov visoko; od nje je na svetu večja le ena manhattanska sinagoga. Stavbo je zasnoval arhitekt dunajske sinagoge Ludwig Förster, ki je pogosto soustvarjal z Ottom Wagnerjem, za notranjo dekoracijo pa je poskrbel madžarski arhitekt Frigyes Feszl.  

Judje, ki so imeli pomembno vlogo pri modernizaciji madžarskega gospodarstva in kulture, so menili, da je napočil čas, da se ob nastopu njihove emancipacije odrečejo nekaterim srednjeveškim elementom svoje vere. Tako je nastala neološka veja judovske veroizpovedi, ki je kmalu postala najpriljubljenejša na Madžarskem. Spremembo lahko opazimo v arhitekturi sinagog, med drugim pri sinagogi na ulici Dohány. Resda so bili ženske in moški še vedno ločeni, vendar niso več molili v ločenih prostorih, temveč moški v pritličju, ženske pa na verandi. Ureditev neoloških sinagog, vključno s sinagogo na ulici Dohány, je zelo podobna krščanskim cerkvam, v njej pa najdemo tudi orgle. Naenkrat jih lahko posluša skoraj tri tisoč ljudi. Premožnejši judovski meščani, ki so dali kaj na prestiž, so si lahko v sinagogi kupili sedeže, ki so bili na voljo le njim. Te sinagoške klopi so imele takšno vednost, da je bilo nanje celo moč vezati hipoteko. Danes sinagoga ni le središče budimpeškega judovskega verskega življenja, temveč je zaradi odlične akustike tudi priljubljeno koncertno prizorišče. 

Poleg sinagoge se je vredno sprehoditi tudi po romantičnem vrtu, zasajenem z murvo ter ločenem od gosto pozidanega središča mesta z arkadnimi zidovi. Njegov osrednji element je Hram junakov, ki ga je zasnoval László Vágó, združuje pa modernistične in orientalske elemente. Zgrajen je bil v tridesetih letih 20. stoletja v spomin na deset tisoč madžarskih vojakov judovskega porekla, padlih v prvi svetovni vojni. Od druge svetovne vojne pa vrt ne hrani le spomina na junaške vojake, ampak tudi na žrtve holokavsta. Tudi vrt je namreč postal del zaprtega geta, kamor je bil jeseni 1944 nagneten velik del budimpeških Judov, približno sedemdeset tisoč ljudi, ki so bili od zunanjega sveta ločeni z visokim zidom. Del obzidja so kasneje prezidali za ohranjanje spomina, ogledate pa si ga lahko na vrtu sinagoge. Po tem, ko so zavezniške sile osvobodile mesto, je bilo tu pokopanih več kot dva tisoč ljudi izmed tistih, ki so umrli v budimpeškem getu. Ne glede na to, da judovska vera prepoveduje pokop ob sinagogi. Tako je vrt postal eden najbolj šokantnih in verodostojnih spominov na holokavst na svetu. Okoli dreves so bile urejene grobniške grede, spominske plošče pa so namestile družine, ki imajo tu pokopane sorodnike.

Tu so tudi spomeniki madžarskim junakom odpora in voditeljem vstaje v varšavskem getu. Za Hramom junakov v spominskem parku, poimenovanem po Raoulu Wallenbergu, švedskem diplomatu, ki je rešil tisoče madžarskih Judov, stoji spomenik judovskim mučenikom. Spomin na žrtve hrani tudi spomenik v obliki vrbe žalujke z jeklenimi listi. Ker grobov ni, so številne družine na liste vklesale imena svojih prednikov. Spomenik je finančno podprl tudi Tony Curtis, ameriški igralec madžarskega porekla. Z vstopnico za sinagogo lahko obiščete še Judovski muzej, kjer na njegovi stalni razstavi preko zlatarskih izdelkov in porcelana spoznate svet judovskega vsakdana in praznikov.