Dogodivščine v najbolj oddaljenih pokrajinah države

Ti etnografski pokrajini pogosto zamenjujejo eno za drugo. V tem najzahodnejšem kotičku države leži Slovensko Porabje, čigar središče je Monošter, okoliške vasi pa imajo le tri tisoč prebivalcev. Južno od njega je Stražna krajina, ki je večja, obe pa se dotikata slovenskega Prekmurja. Pokrajini ležita drug ob drugi, vendar sta si etnografsko različni. 

Slovensko Porabje (Vendvidék) je ime dobilo po slovenskem prebivalstvu, ki živi na tem območju. Tako imenovane »Vende« so sem naselili cistercijanski menihi, ki so ustanovili samostan v Monoštru, središču te pokrajine. Slovensko Porabje je zadnji kraj, kjer na Madžarskem vzhaja sonce, zaradi svoje lege pa je bilo v času socializma zaprto obmejno območje, s čimer se je izognilo škodljivim učinkom nacionalizacije in privatizacije, njegovi gozdovi in naravne vrednote pa so ostali nedotaknjeni. Tako se je obdržalo tudi močvirje v Andovcih z imenom Črna mlaka: izvira iz zadnje faze ledene dobe, zaradi svoje flore pa sodi med najbolj zaščitene naravne pojave na Madžarskem. O njem krožijo številne legende, saj naj bi nekoč pogoltnilo celo cerkev – na tem blatnem in močvirnatem območju se je bilo res lahko potopiti.  

Na Madžarskem le redko srečamo tako pravljične in neokrnjene gozdove, kot so porabski, zaradi deževnega vremena pa je v njih še posebej veliko gob. Do majhnih vasi z malo prebivalci pridete s kolesom ali peš. V Zgornjem Seniku, najzahodnejši vasi v državi, stoji Tromejnik, ki je bil postavljen leta 1922 po Trianonski mirovni pogodbi na stičišču Madžarske, Avstrije in Slovenije, od tam pa lahko v eni minuti stopite v tri države. V Števanovcih najdete najlepšo cerkev na tem območju, in sicer baročno cerkev svetega Štefana Hardinga, pa tudi muzej mejne straže in Ekoturistični informacijski center Narodnega parka Stražna krajina.

Stražna krajina se od Slovenskega Porabja razlikuje predvsem po nekdanjih prebivalcih in poselitveni strukturi. Za slednje so značilna razpršena naselja s hišami, ki stojijo daleč vsaksebi, v Stražni krajini pa prevladujejo zaselki. Prebivalci tega območja so bili na straži vse od madžarske osvojitve domovine, kar je tudi dalo ime tej pokrajini. Njeno središče Őriszentpéter denimo sestavlja devet zaselkov, najzanimiveje pa si je tam ogledati romansko cerkev svetega Petra. Ne zamudite niti kulturnega spomenika iz dobe Arpadovcev, zgodnjegotske cerkve v Velemérju, katere stene krasi največja ohranjena srednjeveška poslikava na Madžarskem. 

V Stražni krajini na gričevnati poti, ki se jo splača opraviti z avtom, srečamo zvonike, spomeniške hiše in sadovnjake. Sola (Szalafő) je najpristnejše naselje te pokrajine, kjer si lahko v zaselku Pityerszer ogledate Skupino ljudskih spomenikov Stražne krajine, se pravi tipične hiše s starim pohištvom na njihovem prvotnem kraju, otroci pa lahko čas preživijo v obrtniških delavnicah in otroških brunaricah. V Pankaszu stoji najlepši izmed čokatih zvonikov, ki so simbol Stražne krajine. Lončarstvo, značilna ljudska obrt Stražne krajine, je predstavljeno v Lončarski hiši v Magyarszombatfaju, ki je urejena v kmečki hiši, zgrajeni leta 1790. V Szentgyörgyvölgyu je navidez preprosta reformatorska cerkev, ki pa ima bogato okrašen moder kasetni interjer, zato vstopite in si jo oglejte! 

V Stražni krajini je veliko priložnosti za spoznavanje edinstvenih ljudskih običajev ter daleč naokoli znanih jedi, kot so ajdova juha z jurčki, solata z bučnim oljem, tako imenovani »dödöli«, bučni in makov zavitek »reteš«, prosena zlevanka in prosena juha. Med njenimi znanimi prireditvami omenimo Hétrétország, Mednarodni festival buč in Mednarodno srečanje lončarjev, zato je dovolj razlogov za obisk tako Stražne krajine kot Slovenskega Porabja. Če imate čas, obiščite Monošter: čudovita baročna cistercijanska cerkev je vredna ogleda, ob njej pa še vedno stoji samostan, v katerem deluje županski urad. V Monoštru je tudi priljubljeno termalno kopališče s sredozemskim vzdušjem, zaradi katerega v mesto prihaja največ ljudi.