Zdravilišče Hagymatikum v Makóju

Zdravilno vodo so v mestu odkrili leta 1956. Iz 993 metrov globoke vrtine je privrela termalna voda z 41 stopinjami Celzija. Odprto kopališče je začelo delovati v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Sprva je bilo namenjeno le kopanju, zdravstveni del pa je do izraza prišel šele v osemdesetih letih. Posebnost kraja je poleg termalne vode tudi zdravilno blato iz reke Maros, ki je eden izmed petih izdelkov s takšnim učinkom, evidentiranih na državni ravni. Primerno je za zdravljenje dermatoloških in nevroloških bolezni, kroničnih mišično-skeletnih težav in ginekoloških vnetij.

Ko je po spremembi režima na začetku 21. stoletja prišlo do ideje, da bi objekt razširili z doživljajskim kompleksom, so Imreja Makovcza, svetovno znanega organskega arhitekta, ki je že sodeloval pri več uspešnih projektih v mestu, prosili za zasnovo nove zdraviliške stavbe. Organska arhitektura, ki jo je zastopal Makovecz, se je pojavila sredi šestdesetih let 20. stoletja ter je bila edini arhitekturni val, ki je lahko za železno zaveso postal arhitekturno gibanje v socialističnih državah. V osemdesetih in devetdesetih letih je postal mednarodno zanimiv, njegovo najbolj znano delo v tujini pa je bil madžarski paviljon na svetovni razstavi v Sevilli leta 1992. Celoten kompleks je bil predan namenu šele po arhitektovi smrti leta 2012. Dizajn z edinstveno kupolo, ki je tako značilen za Makovčev slog, je navdihnil stari madžarski verski svet, sistem simbolov in naravne oblike, samo kopališče pa je dobilo ime Hagymatikum.

Poleg angelskih kril, stiliziranih človeških glav in rastlinskih motivov je notranjost okrašena s kupolami, značilnimi za arhitekturo turških kopališč. Izoblikovanih devetindvajset manjših in večjih kupol simbolizira brbotanje izvirske vode, ki vre iz tal, v sprejemni stavbi pa vlada s stolpi obdana kupola, ki ima steklen vrh, spominjajoč na krono. Kopališče ponuja sprostitev za ljudi vseh starosti, obiskovalce čakajo plavalni in otroški bazeni, masaže in svet savn.