Rimljani so po osvojitvi province Panonije semkaj iz Italije prinesli svojo kopališko kulturo, tukaj pa so naleteli na dober sprejem in naravno vodo z zdravilnimi lastnostmi. Tudi osvajalskim Madžarom kopanje ni bilo tuje, njihovi mogočneži pa so imeli s seboj prenosne usnjene kopalne kadi. Po besedah Galeotta Marzia so na dvoru kralja Matije Korvina od daleč prispele goste povabili v parno kopel.
Od turške kopeli do zdravilišča
Tudi Turki so na Madžarsko prišli z resno kopalno kulturo, saj so v Budimu, Egerju in drugih delih države postavili več turških kopališč. Nekatere izmed njih (npr. kopališče Rudas, Kraljeve terme ali kopališče Irgalmasok Veli Bej) lahko obiščemo še danes, združujejo pa prednosti tradicionalnih turških term in sodobnih velneških kopališč, saj med storitve sodi vse od masaž do doživetja klasičnega hamama. Nekaj pa se ni spremenilo: še vedno so kraj telesne in duhovne prenove.
Tudi v Habsburškem cesarstvu so zdravniki za zdravljenje uporabljali termalno vodo. Avstro-ogrsko plemstvo in višji srednji sloj sta vse pogosteje počitnikovala v zdraviliščih od Abbazie do danes romunskega mesta Băile Herculane. Čeprav je država s Trianonsko mirovno pogodbo izgubila številna znana zdravilišča, imajo Hévíz, Hajdúszoboszló in Budimpešta še vedno častno mesto v evropski kopališki kulturi.