Egerski grad

Egerski grad, ki je v srednjem veku zaustavil prodiranje strašne turške vojske v Evropo, vabi obiskovalce na potovanje skozi čas! To je bila evropska utrdba, podobna Velikemu zidu iz Igre prestolov, boj pa je bil tako vnet, kot v Zalivu črne vode. Lahko bi ga imeli za »Stalingrajsko bitko« svojega časa, saj so se Turki tu prvič umaknili, ko pa je grad čez petdeset let padel, je tukaj sto let potekala meja med Osmanskim cesarstvom in krščansko Evropo. Branilci so ščitili napol katoliško in napol protestantsko Evropo pred osvajanji mohamedanskega vladarja Sulejmana I. Boj se je torej hkrati bil za gospodarske dobrine in vero

Grajski kapetan István Dobó, ki je nato zaslovel kot »Krščanski Herkul«, je dal požgati mesto Eger, ki je obkrožalo grad, da bi bližajoča se vojska ostala brez kakršnekoli zaščite. Zato se je okoliško prebivalstvo umaknilo v grad. Nakopičena zaloga hrane je zadoščala za pol leta.

Na grajskem dvorišču je stala katedrala, na kateri so porušili streho, da bi na vrhu stolpa uredili prostor za streljanje. Branilci so bili opremljeni s času primernimi puškami na vžig s stenjem, s kremenskimi puškami, večinoma pa z arkebuzami, ki jih je bilo treba nasloniti na oporo. Imeli pa so tudi svoj lastni vojaški izum: top z 28 puškami, nameščenimi na leseno ogrodje s kolesi. Kot bi se tega domislil sam Leonardo da Vinci!

Odkrijte viteški grad, s čigar sten so nanje plezajoče napadalce polivali z vročo smolo, kjer ženske v boju niso zaostajale za moškimi in ki se je uprl petnajstkrat močnejšemu sovražniku! Turška vojska je grad obstreljevala s 140 topovi, branilci pa so imeli na voljo le 24 topov. Sčasoma so se Turki zaradi vztrajnosti grajskih branilcev, bližajoče se zime, pomanjkanja hrane in uničujoče kuge morali odreči obleganju gradu.

Obnova precej uničene utrdbe, ki sta jo po obleganju vodila gradbeni mojster Francesco Pozzo in arhitekt Martino Remiglio, je trajala vse do šestdesetih let 16. stoletja. Medtem je Paulo Mirandola nadaljeval z razvojem huzarskega in notranjega gradu. V tem času je bila zgrajena tudi peterokotna grajska trdnjava po staroitalijanskem sistemu. Grad, kjer je danes krajevni zgodovinski muzej, stoji v osrčju mesta Eger. V njem se nahajajo tudi gotska, z renesančnimi elementi dopolnjena škofovska palača, lokalna galerija, srednjeveški panoptikum in zaporniški muzej. Druga znamenitost tega mesta in same pokrajine je egersko vino.

Hribe okrog Egerja so v 13.–14. stoletju zasadili z vinsko trto. Tukajšnji cistercijanski menihi so v vinogradih pridelovali vino za svoje potrebe, saj je bilo nujno za cerkvene obrede. Že takrat je bil tu sedež ene največjih škofij, pod katero je spadala celotna severovzhodna Madžarska. Desetino pridelanega vina so morali v skladu s kraljevim odlokom oddati cerkvi in posvetnim ustanovam. Kasneje so Srbi, ki so bežali pred Turki, s seboj prinesli posebno tehnologijo fermentacije rdečega vina z lupino grozdne jagode, ob tem pa še sorto grozdja, imenovano kadarka.

Zato so v 17. stoletju sorte grozdja, ki dajejo rdeče vino, dobivale vedno več prostora na račun belega vinskega grozdja. Tako je kljub temu, da so ekološki pogoji ustrezali belemu grozdju, Egerski vinski okoliš zaslovel po vinu egri bikavér (bikova kri). To vino se naredi z združevanjem rdečih vin, pridelanih iz več vrst grozdja. Včasih so bile osnova tega vina različne vrste kadarke, danes pa pogosto modra frankinja. V tem vinskem okolišu so znane še sorte egri leányka (egerska deklica), debrői hárslevelű ter laški rizling iz vasi Verpelét. Eger, ki je od Budimpešte oddaljen le poldrugo uro vožnje, se vsekakor splača obiskati! Za povsem čarobno izkušnjo pa ostanite tukaj čez noč in okušajte ta vina v neposredni bližini vinskih kleti. Tako se boste s kozarcem v roki poglobili v spomine pretekle, a slavne dobe.