Grad v Szigligetu

Z obzidja gradu, ki je nekoč imel pomembno vojaško funkcijo, se ponuja čudovit razgled na Blatno jezero in okoliške osamelce. Szigliget je dobil ime po prepletu besed »otok in gaj«, kar ni naključje. Listina iz leta 1260 vas omenja kot otok, saj je bil gorski vrh zaradi visokega vodostaja stoletja obdan z vodo. Po vdoru Tatarov je madžarski kralj Bela IV. Szigliget podaril pannonhalmski opatiji, da bi tam zgradili kamniti grad. Obzidje je bilo postavljeno med letoma 1260 in 1262, nato pa je bilo kot kraljevi grad zaupano družini Mórichida iz rodu Pok. Grad je bil v lasti družine sto let, v tem času pa se je močno razširil. V istem obdobju se je ob vznožju hriba pojavilo prvo naselje.  

Skozi čas je grad večkrat zamenjal lastnika, dokler ga ni po bitki pri Mohaču, ko so Turki dosegli odločilno zmago, Ferdinand I. zasegel družini Tóti Lengyel in ga podaril Bálintu Töröku iz Enyinga. Bálint Török je za kapetana gradu postavil pisarja Imreja Martonfalvyja, ki ga je razširil s stolpom, več trdnjavami ter kletjo in vodnjakom. Takrat je grad dobil končno obliko, kakršno vidimo na tlorisih iz 16. stoletja.  

Ko so Bálinta Töröka vrgli v ječo, je bil grad vrnjen družini Tóti Lengyel, njegov kapetan pa je postal Bálint Magyar. Med turško okupacijo, ki je trajala več kot poldrugo stoletje, so bile mejne utrdbe okoli Blatnega jezera večkrat oblegane, szigligetski grad pa po zaslugi Bálinta Magyara in njegovih vojakov ni nikoli izgubil neodvisnosti. S prenehanjem turške nevarnosti grad ni več imel vojaškega pomena, njegov končni propad pa se je začel, ko je konec 17. stoletja udar strele zadel škatlo s smodnikom, shranjenim na gradu, ki ga je razneslo, zaradi česar je pogorel znaten del gradu.

 
Madžarski kralj Leopold I. Habsburški, ki je takrat vladal, je z odlokom iz leta 1702 končno ukazal rušenje Szigligeta, nakar je grad postal popolnoma neuporaben. Kamne porušenega gradu so domačini nosili za gradnjo hiš obnovljene vasi Szigliget. Szigligetski grad ob letošnjem praznovanju 760-letnice vabi obiskovalce z rekonstruiranimi zidovi in prostori, baročno kuhinjo in kovaško delavnico, ob vznožju poleg obrtnega dvorišča pa razstava orožja in grajska galerija pripovedujeta o zgodovini gradu.