Ulična hrana, kakršna nam prija

Langoš je razvlečen hlebček iz rahlega krušnega testa, ki ga jedo samostojno ali z različnimi nadevi. Značilnost dobrega langoša je hrustljava sredina, dovolj debelo testo ob robovih, vendar po vsej površini pečeno in hrustljavo, v notranjosti pa je testo mehko in prožno. Na njem mora biti ravno pravšnja količina nadeva, da se ne razmoči, pa vendar več kot le za okras. Vsi otroci jih obožujejo in kot večino ulične hrane je tudi langoš nemogoče lepo jesti.

Osnovni langoš pripravimo tako, da pustimo kvas vzhajati s ščepcem sladkorja in mlačnim mlekom, nato dodamo moko in sol, mlačno vodo in malo olja. Eno minuto se cvre v zelo vročem olju. Lahko ga jemo samostojno ali z različnimi dodanimi okusi. Najpogostejši nadevi za langoš so česen, sir, kisla smetana ter skupaj sir in kisla smetana. Seveda pa lahko na testo daste nadev po želji. Tako srečamo langoše, na katerih se znajdejo meso, klobase, šunka in gobe, dimljeni sir, rdeča čebula in kisla smetana, ovčji sir in koper, sataraš, jajčevci, svinjski mozeg ali hrenovke ter celo sladka skuta, marmelada in sladkor v prahu. Med prelivi in nadevi je ena izjema, in sicer zelje. Pri zeljnem langošu je naribano zelje vmešano v testo, langoše cvremo torej tako, da je zelje že v samem testu. Morda nismo srečali le še langoša z ribami.

Ta hitra hrana, ki ima približno 70 različnih imen, je zelo podobna langošu, vendar se razlikuje po tem, da temelji na naribanem krompirju. Preprosta in hitra različica vsebuje le krompir in moko, sol in poper, medtem ko so bolj okusne različice narejene še iz čebule, česna, mleka in jajc. Na koncu jih ocvremo v olju na enak način kot langoše. Običajno jih jemo s kislo smetano, vse pogosteje pa se uporablja tudi kot priloga. Najverjetneje ime tócsni izhaja iz besede tótlángos, medtem ko je pogostejše ime lapcsánka popačenka slovaške »chliebčanke«, ki se nanaša na dvodimenzionalno obliko jedi, tako kot od tega neodvisni izraz lapotyka. Prav tako razširjeni naziv rösti je švicarskega izvora.

Sladka različica ulične hrane so kurtoši s hrustljavo zunanjostjo in krhko notranjostjo. Gre za trakove sladkega testa, ki se zvijejo na velik valj in se med nenehnim vrtenjem pečejo do zlatorjave barve. Postopek je nekoliko podoben pripravi kebaba, gyrosa ali šavarme na navpično vrtečem se ražnju. Pred peko testo povaljamo v kristalnem sladkorju in premažemo z vročim maslom, da se sladkor, ki se prilepi na površino hlebca, karamelizira in ustvari sijočo hrustljavo prevleko. Še vročo sladico povaljamo v cimetu v prahu, pomešanem s sladkorjem, vaniljinem sladkorju, kakavu v prahu ali sesekljanih orehih, lešnikih ali maku. Končni rezultat je poslastica, ki se ji ne moremo upreti in katere vonj se širi daleč naokoli. Tudi ime je ustrezno, saj je v notranjosti hlebca res dimnik (kürtő). Tako je površina tega kolača precej večja in bolj hrustljava kot pri običajnih. Predhodnik »kürtőskalácsa« je bil v državi prisoten od 16. stoletja, vendar se je pecivo, kot ga poznamo danes, razvilo v Transilvaniji. Zaradi svoje priljubljenosti je uvrščen med hungarikume.

Tipično madžarsko mesno hitro hrano je bilo sprva mogoče zaužiti v bifejih ali pri mesarskih stojnicah. Zato jih ljudje še vedno radi obiščejo, če si zaželijo dobre klobase, krvavice ali jetrne klobase s kvašenimi kumaricami. To je tudi glavno prizorišče enega izmed hitov zimske sezone, žolce, ki je pravzaprav prekuhana gosta svinjska juha s svinjino in zelenjavo. Njena priprava je sicer zamudna, zato v tem pogledu ni hitra hrana, vendar jo lahko odnesete s sabo in pojeste brez posebnih priprav. 

Madžarska »riba in krompirček« je že omenjeni oslič. To je ena najpriljubljenejših ribjih jedi v državi in v tem pogledu najbrž prekaša tudi ribjo juho. Prav zanimivo je, da gre za morsko plenilsko ribo, ki seveda ni domača v tej državi.

Repertoar ulične hrane se je v zadnjih 50 letih zelo spremenil. Pot od mlečnih bifejev v sedemdesetih letih in hladnih prigrizkov v osemdesetih do današnjih »brez« in veganskih možnosti je bila zelo razgibana. Dve jedi pa sta se obdržali vse do danes. Prikuhe in juhe. Prve so seveda manj ulična hrana, druge pa doživljajo preporod in vključujejo klasične jedi, kot je paradižnikova juha s testeninami v obliki črk. Dober tek!